Bosih nog naokrog

Stopala. Koža, narejena, da se odebeli in omogoča udobno hojo naokrog. Najboljši pripomoček vedno pri roki, oziroma nogi.

Čevlji. Ker ne živimo več samo na ekvatorju. In je včasih mraz in se znajdemo na zares neudobnih površinah. V družbi več kot dobrodošel (varnostni in modni) dodatek. A samo dodatek. Ki ga moramo znati smiselno uporabljati. Osnova so naše bose noge.

Stopalo je zgrajeno iz preko 40 kosti in mišic, več kot 100 vezi in zapletenega prepleta žil in živcev, katerih skupni namen je, da uravnavajo njegovo gibanje. V otrokovem stopalu kosti v veliki meri zamenjuje mehak hrustanec, ki je zelo podvržen vplivom iz okolja. Popolnoma se stopalo razvije šele po zaključeni puberteti. Vse do takrat moramo imeti v mislih, da lahko vplivamo na njegov razvoj in skrbno izbirati kdaj in kaj damo otroku na noge. Pahljačasta oblika otroškega stopala je enaka obliki naravne odrasle noge, ki nikoli ni redno nosila čevljev. Vse ostalo so deformacije, ki na stara leta povzročajo bolečine in neudobje.

PRIMERNO OBUTEV, za takrat, ko je zares neizogibna, odlikuje:

  • popolnoma upogljivo stopalo
  • širok in globok sprednji del
  • odsotnost pete
  • zaprt zadnji del
  • prilagodljiva odprtina na vrhu (vezalke, ježki)
  • naravni materiali, zračnost
  • nizka teža

UČENJE HOJE niso samo koraki. Drža telesa, prepoznavanje njegovega položaja v prostoru, čutenje tal, učenje ravnotežja, razvoj vida … Vse to se dogaja v možganih na nezavedni ravni. Dostavljenim čutnim dražljajem primerno se bodo razvile odzivne gibalne poti. Otroci, ki hodijo bosi, dobijo več povratnih informacij s tal in zato manj gledajo pod noge ter imajo boljše ravnotežje, so bolj spretni. Bosa hoja omogoča optimalen razvoj mišic in vezi, ojača lok podplata, izboljša zaznavo kje se nahajamo v prostoru, pripomore k dobri drži in manj obremenjuje sklepe. Redno bosonogi otroci ne poznajo ploskih stopal. Sprednji del stopala ostane gibek, oprijem prstov omogoča boljšo stabilnost na neravnih površinah (večje kamenje, drevje, igrala …) in pri aktivnostih, ki so sicer v obuvalih nesigurne in nevarne.

Bosonoga hoja in tek ublažita pristanek na tla na najbolj naraven način, brez škodljivih obremenitev za kite in sklepe. Razlika med hojo/tekom z in brez obutve je ogromna. Pri bosonogi hoji sestopimo pod nizkim kotom na peto in nato po zunanjem loku stopala na sprednjo blazinice in prste, s tem delom se nato ponovno odrinemo od tal. Pri teku so razlike še večje: namesto trdega sestopa na peto, pristanemo mehko na sprednji del podplata – teža se nato prenese nazaj na peto in ponovno sledi odriv s sprednjim delom podplata.

Sezujmo si čevlje in se opazujmo. Kako se s prsti odrinemo v odskok, kako pri teku mehko pristanemo na sprednji del podpalata, kako se pri hoji naše celotno stopalo upogiba …

Začne se že s PLAZENJEM. Obut dojenček s fiksiranim stopalom se težko odrine od podlage (ne more posebej uporabljati palca, prstov in sprednjega dela). Po eni strani ženemo otroke v čimprejšnje gibanje in hojo, po drugi strani jim že v osnovi odvzamemo čut za dotik tal in jim namestimo nekakšne “opornice”, s katerimi se ne morejo pričeti naravno gibati. Večina otroških čevljev na tržiču je privlačnih in modnih, a povsem togih s trdim podplatom in podloženo peto. Narejenih po vzoru odraslih obuval. Otrok, ki se uči hoje, v takšnih čevljih stopa s celo nogo na tla, se od tal odbija in nagiba preveč naprej. Popolnoma sta onemogočena pokrčenje sprednjega dela podplata in oprijem s prsti. Otroka delajo štorastega. Otrok na igrišču, obut v trde sandale z neupogljivimi podplati pleza po plezalih in vzbuja slab občutek, da mu bo zdrsnilo in se bo poškodoval. Oropan je pravega užitka v aktivnostih, kot so tek, plezanje in skakanje ter vplivajo na njegov celoten odnos do gibanja kasneje v življenju in do doživljanja samega sebe ter do ovrednotenja lastnih zmožnosti. Svoboda gibanja.

V stanovanju so otroci lahko bosi ali v nogavičkah preko celega leta. Na hladnejših površinah pridejo prav mehki usnjeni copatki z enako mehkim usnjenim podplatom. Bosi so lahko v vseh toplih mesecih tudi zunaj. Povsod. Po travi, pesku, zemlji, asfaltu.

Kot bi instiktivno vedeli, otroci zelo radi hodijo bosi. Dokler še niso razvajeni in naučeni “da po tleh pika” (kar se pogosto zgodi že pri dveh letih), bo vsak malček ob prvi priliki odvrgel čevlje. Namesto, da bi jih spodbujali, da kjerkoli je mogoče, to zares storijo, jih ves čas zaviramo in obremenjujemo s svojimi predsodki in strahovi. Običajno je naš “slab občutek” tisti, ki zavira bosonogost. Bojimo se, da se bo umazal, urezal, poškodoval, prehladil. V resnici so košči stekla skoraj edini, ki so res zoprni in običajno ne ležijo kar vsepovprek. Otrok nam bo od leta in pol dalje sam povedal, če ga zebe (drugače, pa ima tudi ko je že hladneje, ponavadi presenetljivo tople nogice). Umazana koža ne bi smela biti zadosti tehten dejavnik.

Poskusite dati otroku priložnost za bosonogost in ga posnemajte. Morda boste očarani nad spretnostjo,
ki jo zmore. In morda boste začutili, kakšen poseben občutek je sproščeno začutiti tla pod nogami, kako mehki, udobni in prijetni so lahko gozd in travniki, kako zabavna je blatna potka, kako osvežujoč potok. Zelo srečen in svoboden občutek. Morda se boste celo kdaj znaši na potepu po mestu s čevlji “za vsak slučaj” spravljenimi v torbi. In ugotovili, da je predsodek v naši glavi veliko večja prepreka od pikajoče in umazane podlage.

REFERENCE:

The barefoot book; Korup 2012; Wegener 2011; Hillstrom 2013; Kaplan 2014; Rao 1992; vivobarefoot movie clip