Glasba in ples

Zgodba nekega afriškega večera

Ognjišče. Zvonek afriški glas. Ritem na glavo obrnjenih čebrov za vodo. Telesa se dvignejo s tal. Grla otrok, mož in žena zbudijo zvezde. V ploskih dlani odmevajo bosa stopala. Plavanje rok in nog v zvijugani fantaziji prvinskega giba. Moč “glasbe iz nič” vabi, da se ji prepustiš. Ni težko. V širokih nasmehih in lesku oči smo skupaj. Pozabili na težo zgodb vsakdana.

Mi smo na vrsti. Ostali “naši” ob robu uprizarjajo oklevajočo glasbeno kuliso, ko z fantom uprizoriva nama-se-zdi-še-kar-posrečen, disko-fox na “Zemlja pleše”. Zdi se jim glasno smešno. Ne gre jim v glavo. Zakaj samo dva? Zakaj tako brez življenja? Mislim si, da je dobro, da nismo izbrali kake otožne slovenske narodne. V roke nam tiščijo čebre: dajte, kaj bolj živega, v ritmu, glasno! Je to vse kar znamo? Počutimo se kot bebci. Kdaj in kako smo lahko pozabili? Izgubili nekaj tako dragocenega?

Pesem. Gib. Ritem. Ob rojstvu. Ob smrti. In ves čas vmes.

Glasba in njeni izrazi imajo neverjetno moč, da povežejo in uglasijo skupino ljudi. Od nekdaj. Plesi vračev. Obredi v ritmičnem transu. Pastirske piščalke in pesmi ožuljenih delavskih rok. Koračnice za pogum. Uspavanke za male. Molitve k bogovom. Oh, happy day.

Glasba telesa. Živimo v ritmu. Dihanje. Utrip srca. Koraki. Tek. Ujeti v ritem. Občutek varnosti in harmonije.

Glavna moč poslušanja glasbe je v vzbujanju močnih čustev in vplivu na naše počutje. Aktivirajo se deli možganov za čutenje užitka. Posledično se izboljšajo naša pozornost in kognitivne sposobnosti, zmanjša se stres. To je temelj glasbene terapije, ki se vse bolj uporablja kot dodatna možnost zdravljenja pri številnih boleznih in stanjih od mentalnih (npr. avtizem) do somatskih (rakava obolenja…). Glasba tudi pozitivno vpliva na stanje imunskega sistema in tako v splošnem pripomore k bolj zdravemu in zadovoljnemu življenju.

Aktivno soustvarjanje glasbe ima dolgotrajne učinke na mnoge aktivnosti, ki niso z njo neposredno povezane. V možganih se ojačajo povezave med področji za sluh, vid, govor, gibe, izboljša se koordinacija med obema poloblama, ter na splošno koordinacija med gibi telesa. Pogosto se izboljšajo splošne kognitivne sposobnosti, slušni in zaznavni spomin, jezikovne sposobnosti. Te spremembe so prisotne še dolgo po zaključku aktivnega glasbenega udejstvovanja in naj bi pomembno zmanjšale oz. preprečile propad možganovine v starejši dobi.

Ples je izraz občutenja glasbe z lastnim telesom. Na razvoj možganov vpiva podobno kot samo ustvarjanje glasbe. Poleg tega zajema doživljanje in občutenje celotnega telesa in ga osvobodi meja ustaljenih vsakdanjih gibalnih zorcev. Na psihološki ravni ustvarja optimalno ravnotežje med notranjim doživljanjem in motoričnim izrazom samega sebe. Če se dogaja v sproščenem, netekmovalnem okolju, oblikuje pozitivno samopodobo in omogoča lažje premagovanje težav in boljši splošni uspeh posameznika v življenju.

Glasba je za vse: različne in drugačne. V naši kulturi žal postaja sploh ples rezerviran za dekleta. Medtem, ko so v številnih kulturah nosilci plesne in glasbene dejavnosti moški, pri nas že od malih nog spodbujamo dečke v bolj “njim primerne” igre. Na ta način jih oropamo edinstvene priložnosti, da skozi glasbo in ples spoznajo svoje telo na spontan in čustveno prijeten način.

Občutek za ton, ritem, gib so v veliko večji meri pridobljeni kot prirojeni: ali mati veliko pleše in poje že v nosečnosti, ali to potem nadaljuje s štručko v rokah, ali so petje, ples in glasba predstavljeni otroku kot enakovredni drugim aktivnostim, ki jih “mora” osvojiti (hoja, tek, plezanje, govor), koliko in kakšna glasba se vrti v domačem okolju, ali se otrok kasneje udejstvuje glasbenih dejavnosti …

Žal v našem okolju odločitev o končni glasbeni sposobnosti otroka visi skoraj izključno na ramenih staršev. Zelo malo je vrtcev in šol, ki bi glasbeno vzgojo znali približati otrokom na koristeni in uporaben način.

Idealno glasbeno udejstvovanje otroka združuje gib, poezijo in glasbo v preprostih segmentih preko njegove igre. Takšen pristop spodbuja razvoj koordinacije, fine motorike in koncentracije, se pogosto uporablja v procesu rehabilitacije vseh vrst oviranih oseb. Otrok se skozi glasbo in gib počuti samozavestno in udobno v svojem telesu.

Prvi glasbeni koraki se začnejo v trebuhu s petjem, ritmičnim gibanjem, plesom mame. Po rojstvu ritem: vse otroke instiktivno, v naročju ali vozičku, zibamo. Uspavanke in pesmice kar tako. Izštevanke in prstne igre (ritmično deklamiranje rim in hkratno igranje z dojenčkovimi deli telesa). Poleg otroških napevov spoznajmo otroka že zgodaj z vsemi vrstami glasbe, od moderne do klasične. Zaradi strukture in razvoja notranjega ušesa dojenčki bolje slišijo visoke zvoke in se začarano potopijo v operne arije in klavirske sonate. Ustavimo se ob uličnih glasbenikih in z njimi v naročju zaplešimo. V avtu pojmo in poslušajmo pesmice. Naj otrok poleg risank spozna zgodbe na drugačen način: glasbene lutkovne pravljice, odseke operet, baletnih predstav …

Dajmo malčku v roke domača “glasbila”. Pustimo mu da tolče in ustvari svoj ritem za življenje.

Glasba in povezanost. Neverjeten je občutek, ko skupina ljudi preko zvoka ustvari harmonijo. Tudi če le za nekaj trenutkov. Povezava, močnejša od fizičnega stika. Spoznanje, da skupaj lahko ustvarimo čudovite in res mogočne stvari.

Viri: Neva Kralj, Mavridis 2014, Moore 2014, Pauwels 2014Yun 2013, Dawson 2014.