V otroke je potrebno verjeti in jim zaupati. To so me naučili moji trije otroci in večletno delo z osebami s posebnimi potrebami. Prav oni so mi dali za življenje res lepo popotnico. Tako iskreno se znajo veseliti vsakega majhnega koraka, ki je za nas mogoče nekaj samoumevnega, za njih pa največja zmaga.

Vsak od nas stopa po svoji poti in verjamem da je to prava pot. Zato si želim vsakega otroka spoznati in videti takega kot je, ker se samo tako dobro počuti v svoji koži. Če jim zaupamo in damo možnost, jim pomagamo graditi samozavest in osebni uspeh. Želim si, da postanejo posamezniki, ki so odgovorni in verjamejo vase.

Biti mama trem malčkom je moja najljubša vloga, hkrati pa je tudi najbolj odgovorna. Vsak dan nama z možem otroci postavljajo nove izzive. Čeprav ni vedno enostavno, tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Ko sem pred šestimi leti prvič postala mama, me je raziskovanje pripeljalo do vodnih dogodivščin z dojenčki. Ko sem ugotovila, kaj vse zmorejo že tako mala bitja v vodi, se je moje navdušenje nad vodnim medijem samo še stopnjevalo. Zato je nastal Mali Plavalec, vodna vadba za dojenčke od 3. meseca naprej. Ker sem mnenja, da naj bodo otroci tudi v vodi čim bolj svobodni in ne omejeni z raznimi pripomočki, sem se odločila, da naredim licenco pri avstralski šoli WORLD WIDE SWIM SCHOOL. Rada bi, da čim več otrok doživi vodni medij kot nekaj prijetnega in naravnega in se obenem še zabava.

S Samorogom so se začele nove poti v mojem življenju. Vse to, kar sem prej počela samo s svojimi otroki, lahko sedaj delim tudi z drugimi. Vsak dan nove dogodivščine, nove vezi, ideje, spoznanja,... in vse to v tako dobri družbi. Od tistih najmlajših, ki se mi pridružijo v bazenu, do naših gozdnih prijateljev Zvedavih Zmajev. Gozd je prostor, ki ga vsakodnevno raziskujemo. Daje nam polno izzivov, idej, novega znanja, kreativnosti in spoznanj za življenje. Zato se mi zdi to odlično okolje, ki stimulira otrokova čutila in željo po učenju.

Otrokom moramo pustiti biti otroci. Skozi igro se naučijo ogromno. Vesela sem, da se učimo skupaj.

Mama, žena, učiteljica razrednega pouka, plavanja, smučanja, inkluzivna pedagoginja, fotografinja, hribolazka, sem človek, ki ne mara laži, rada pa imam konstruktiven pogovor in verjamem v timski dialog; željna novih znan in po novem tudi ponosna samorogova učiteljica.

Delo z otroki me spremlja že od najstniških let. V srednješolskih letih sem prevzela gledališko skupino v domačem kraju, ker smo sprva pripravljali otroške igre ob prihodu dobrih mož, kasneje pa smo se lotili tudi drugih gledaliških predstav. Za druženje z vrstniki, soustvarjanje dogajanja v domačem kraju, me je vedno vlekla želja po akciji, druženju, dogajanju, povezovanju.

Življenje me je vodilo naprej. Praksa na Pedagoški fakulteti v prvem letniku, me je popolnoma prevzela. Dobila sem odgovor na vprašanje, kaj je moje poslanstvo.

Kot prostovoljka sem se udeleževala planinskih mladinskih taborov. Ja, ljubezen do gora, sem očitno podedovala. Tja me vleče nekaj, kar ne znam opisat. Mir, tišina, zrak.

Planika, simbol gora, naju je z možem Tomažem pospremila v zakon, nama zaupala tri prekrasna dekleta. Postala sva starša. Vsak dan se naučiva. Skušava jim predati vrednote, za katere verjameva, da jim bodo popotnica v nepredvidljivo življenje.

Po dobrih desetih letih poučevanja v osnovni šoli, sem se odločila, da je čas za spremembo. Pogosta izobraževanja za vsa mogoča področja, predvsem pa inkluzijo, niso bila odgovor na vse zahteve, ki so se vedno bolj kopičile na mojih ramenih, ramenih učiteljice, ki želi dati otrokom največ.

Prepričana sem, da je narava poskrbela, da se otrokov celotni razvoj razvija skladno z njegovim mentalnim, motoričnim in ostalimi področji razvoja. Verjamem, da vsak otrok, lahko, želi, zmore in hoče spoznati, se naučiti in želi vedeti vse.

Izziv mi je brati otrokove vedoželjne očke. Jih ravno prav usmeriti in spodbuditi, da pride do željenega cilja – znanja. Prav tako je izziv, pripraviti učno okolje, v katerem bo prišel do vseh odgovorov.

Verjamem, da je učno okolje, v katerem se otrok počuti varnega in sprejetega, tisto okolje, ki v veliki meri pripomore k uspešnejšemu učenju; pa če mu tudi rečemo igra, je to bistvo vsega.

Narava je bila, je in bo naša največja učiteljica. Hvaležna sem, da sem lahko del nje v Samorogovem gozdu.

V svojem otroštvu in mladosti sem plesala samo v folklorni skupini, o plesu in koreografijah pa samo neprestano sanjarila . Bila sem strastna neizplesana plesalka. Končala sem srednjo ekonomsko šolo , dobila službo in stanovanje, nakar se je nek večer na zabavi pojavil nekdo , ki mi je rekel »A poznaš koga, ki bi rad učil plesat?« In moj odgovor seveda »Sam povej kam in jutri pridem!« Tako sem začela z asistencami na plesnih tečajih v Celju in moja strast me je pripeljala tudi v Ljubljano k Tomažu Ambrožu. Pustila sem službo in stanovanje ter se podala v magični svet plesa. V Urško sem prišla tisto pomlad in trdo delo se je začelo. Bila sem prisotna 7 dni v tednu na vseh možnih tečajih kar jih je bilo. Trdo delo se je obrestovalo, z novo sezono sem dobila svoje tečaje in od takrat naprej poučujem ples. Teh 22 let je hitro minilo.

Moja strast so seveda predšolski otroci , saj so najbolj iskreni in so moji najboljši učitelji. Zelo rada delam tudi z odraslimi, kjer je po napornem delavniku spoznavanje plesa lahko zabava in sprostitev ter druženje s partnerjem na drugačen način. Obožujem pa Salso in Argentinski tango, ki mi velikokrat pripomoreta k lažjemu poučevanja. Menim, da učitelj ki je tudi sam kdaj učenec, razume kako je treba podati informacije, da so razumljive tudi ostalim.

Poučevanje plesa je moje poslanstvo. Kljub temu, da sem mamica dveh otrok vem, da bom to počela celo življenje. Ples je moj tretji otrok , ki me vsak dan nauči nekaj novega in mene in mojo družino dopolnjuje.

Sem diplomirana teologinja in že tekom študija sem vedela, da to ne bo moj poklic. Našla sem se med otroki. Odkrila sem Mario Montessori in 1o let nazaj počasi začela odkrivati in raziskovati njen način dela. Navdušil me je oziroma me vsak dan znova še vedno navdušuje.

Otrokova svoboda znotraj jasno postavljene strukture, otrokov neverjetni um, ki je kot spužva, ki srka in sprejema znanje iz svoje okolice, otrok, kot samostojni individuum, ki ga ne gledamo skozi prizmo kriterijev, ki jih narekuje družba, ampak mu damo možnost, da se sam izgrajuje na njemu lasten način in tempo, ki ga zahteva njegov notranji glas. Neverjetni materiali, ki jih je Maria Montessori tako mojstrsko razvila s preprostim opazovanjem otrok in sledenjem njihovemu razvoju. Umirjenost, spoštovanje, pomoč, stimulativno okolje, domačnost predvsem pa ljubeča skupnost in moto »pomagaj mi, da naredim sam« so poudarki Montessori pedagogike, ki so me prepričali. Vsak dan znova se trudim skupaj z otroki živeti v tem duhu, jim pomagati, da so čim bolj samostojni, jim ponuditi stvari, za katere so trenutno najbolj dojemljivi in preprosto biti z njimi v danem trenutku in spoštovati njihov individuum.

Sem tudi mama trem malim raziskovalcem in prav zaradi njih sem v svojem poklicu še bolj suverena in samozavestna, saj me materinstvo vedno znova postavlja pred nove izzive in je daleč najbolj zahtevna hkrati pa tudi najlepša »služba« v mojem življenju. Rada odkrivam in prepletam različna znanja. Sem Montessori pedagog 0-12 let, v svoje delo pa veliko vključujem tudi Brain gym, ki je odličen za izboljševanje koncentracije in različnih učnih težav oz izzivov. Sem tudi INLPTA Learning Coach (The international Neuro- Linguistic Programming trainers Association). Gre za NLP spretnosti in znanja, ki pomagajo pri učinkovitem komuniciranju v trikotniku učenec-učitelj starš, otrok- vzgojitelj starš, različne tehnike, kako učinkovito voditi skupino in kako graditi pozitivno otrokovo samopodobo, ter metode za bolj preprosto in učinkovito učenje. Z vsemi temi znanji in tehnikami pomagam tudi otrokom z učnimi težavami in posebnimi potrebami. Vodim zasebno varstvo Montessori sanje in otroci me tam prav vsak dan znova učijo. Učijo kako pomembno je, da jim pustimo da so unikatni vsak zase, da jim ne vsiljujemo naših meril in pričakovanj ampak preprosto zaupamo v njihov notranji ritem in potrpežljivo čakamo, opazujemo in jim nudimo oporo in točno toliko pomoči kot jo potrebujejo, da lahko naredijo sami. S tem bodo pridobili samozaupanje in vero sami vase da zmorejo, to pa je najboljša popotnica za Življenje.

»Otrok svoje okolje vsrkava, iz njega vse pobira in ga v sebi uteleša. S svojimi neomejenimi sposobnostmi je ne samo stvaritelj, ampak tudi tisti, ki človeštvo preobraža«. Maria Montessori

Tuji jeziki me spremljajo že od malih nog. Začelo se je z nemščino. Še danes se dobro spomnim, kako smo v okviru nemškega krožka v vrtcu prepevali pesmico o račkah. Imam namreč prijateljico, ki živi v Nemčiji in večkrat na leto obišče svojo babico, ki je doma v ulici, iz katere prihajam, zato sem takrat iz radovednosti začela spoznavati »njen« jezik. Z angleščino sem se srečala v osnovni šoli (risanke, ki sva jih z bratom gledala na Cartoon Network-u ne štejejo, kajne?:) in najbrž sem že takrat začutila, da bo na nek način zagotovo postala tudi del mojega poklica. Danes se večino časa ukvarjam s prevajanjem iz angleščine in nemščine, z veseljem pa si vedno in od nekdaj vzamem čas tudi za inštrukcije obeh omenjenih tujih jezikov.

V prostem času si skupaj z družino, psičko in prijatelji energijo za vsakodnevne izzive in nove podvige nabiram v prečudoviti naravi, ki nas obdaja na vsakem koraku.

Vesela sem, ker sem dobila priložnost, da tujo kulturo in jezik predstavim in približam tudi otrokom, s katerimi vsak teden raziskujemo Samorogov svet in se podajamo na nove pustolovščine!

Že od ranega otroštva sem večino svojega prostega časa preživela zunaj, v gozdu. Ker vedno znova opažam, kako današnji otroci preveč časa preživijo v notranjih prostorih, za računalniki, si srčno želim, da bi v naravi znali občutiti svobodo, modrost in čarobnost tega prostora. V življenju se vedno odločam za reči, ki me motivirajo in mi prinašajo nove izzive. Obožujem druženja ob ognju, potovanja, spoznavanje kultur in običajev, pohajkovanje po hribih, spanje pod zvezdami, vrtnarjenje in bivanje v tesnem stiku z naravo.

Ker me otroška radovednost, želja po znanju in njihova iskrenost vedno znova navdušuje, sem se odločila za učiteljski poklic.

Tekom študija na pedagoški fakulteti sem spoznala, da mi klasičen način poučevanja niti približno ni blizu. Vedno me je gnala želja po drugačnih metodah poučevanja, kot so učenje skozi igro, preko konkretnih izkušenj, v obliki projektnega dela ... Želim si, da otroci pridobijo znanje in veščine, ki jih bodo v življenju zares potrebovali. Kot učiteljica pa si v prvi vrsti želim otrokom predati pozitivni odnos do narave, željo po raziskovanju in odkrivanju vsega lepega ter ljubeč odnos do samega sebe in drugih.

Ko sem izvedela, da v tujini že vrsto let izvajajo pouk na prostem in dosegajo izvrstne rezultate, sem sanjala: ''Ko bi le gozdna šola obstajala tudi v Sloveniji.'' Začela sem se poglabljati v področje gozdne pedagogike ter pouka na prostem ter iskala načine, kako bi vsebine učnih načrtov različnih predmetnih področij prenesla v realno okolje. Obiskala sem tudi nekaj gozdnih vrtcev v Nemčiji ter se srečevala s slovenskimi učiteljicami, ki redno organizirajo pouk na prostem. Dobila sem še dodatno potrditev, da sem na pravi poti. Skupaj s škratom  sva začela organizirati gozdne rojstne dneve - Škratova popotovanja, kjer otroci potujejo skozi gozd, se srečujejo z mističnimi bitji ter skupinsko rešujejo različne probleme. Kljub temu pa sem si želela, da bi bili 'gozdni sprehodi' še bolj ''šolsko obarvani.''

Življenje me je pripeljalo do Samorogove zgodbe in mi dalo priložnost, da lahko vsa znanja, ki sem jih do sedaj pridobila, preizkusim še v praksi. Vesela sem, da sem del te čudovite ekipe.

Mojster Sime ni tiste vrste mojster, ki že 25 let dela stvari po istem načrtu in v gostilni rundo piva naroča s tremi prsti.

Sime je v resnici prej izumitelj kot mojster. V svoji delavnici se igra z idejami in rešitvami za nove rekvizite za team buildinge in escape roome, igrala in učne pripomočke. Zanj so problemi izziv, napake priložnost in učenje igra.

Verjame v otroke. In otroci mu zaupanje vračajo. Res si želi prispevati svoj košček k svetu, kjer se radovedni svedrčki učijo na naraven, igriv način in rastejo v samostojne strastne posameznike, ki se ne bojijo velikih idej in še večjih projektov.

Prav zato v svojo delavnico vabi male fedre (6-9 let) in svedre (10-14 let), ki bodo tam prek dela z orodjem urili svoje rokice, gradili možgane in si krepili samozavest.

Sem uni. dipl. muzikologinja in pomočnica vzgojitelja, učiteljica glasbene umetnosti ter waldorfska pedagoginja. Eno leto sem bila zaposlena v javnem ter dve leti v waldorfskem vrtcu. Kasneje sem bila pet let zaposlena kot učiteljica nauka o glasbi in kljunaste flavte ter glasbene umetnosti v Waldorfski osnovni in glasbeni šoli Ljubljana.

Že šesto leto vodim glasbene urice za predšolske otroke v Zvezi ustvarjalnih društev Kranj in v zadnjem letu ustvarjam v okviru svojega podjetja Tri ptičice, ki izobražuje malčke od 1. leta naprej in otroke v osnovni šoli ter vzgojitelje v vrtcih pripravlja na samostojno glasbeno delovanje.

Moje poslanstvo so glasba in otroci, zato se v iskanju življenjske sreče z njimi vedno obdajam. Sem velika zagovornica misli, da kdor svoje delo opravlja s strastjo, pravzaprav ne dela, ampak uživa. Ker sem se želela posvetiti svoji strasti, sem ustanovila Tri ptičice (veliko šolo za male glasbenike), ki se posveča predšolskemu in šolskemu glasbenemu udejstvovanju in združuje obe moji ljubezni v celoto. Verjamem v glasbeno nadarjenost vsakega posameznika, saj je glasba edina umetnost, ki svojega bistva ne črpa iz fizičnega sveta. Doma je v srcu vsakega izmed nas in nas zato tako zelo čustveno nagovarja ter med seboj povezuje. Ko so Zoltana Kodalyja, priznanega veterana na področju glasbene vzgoje vprašali kdaj je primeren čas za učenje glasbe, je odgovoril: »Devet mesecev pred otrokovim rojstvom«. Tudi meni se zdi prav, da vse otroke čim prej vpeljemo v čudoviti svet glasbe, ki jim bo v predšolski dobi postavil temelje za skladen osebnostni razvoj, razvoj miselnih struktur, izboljšal njihove senzorno-motorične sposobnosti, jih učil potrpljenja; v mladih letih jim bo v pomoč pri učenju, saj glasba dokazano krepi in povezuje obe možganski polovici, krepi mladostnikove socialne sposobnosti; v odrasli dobi pa jim bo lahko poklic, v predvsem pa pomoč pri premagovanju življenjskih preizkušenj, dar sprostitve in obliž za dušo. Moja je pravljična, zaljubljena v delo z otroki in glasbo, zato si želim svoje poslanstvo opravljati tam, kjer je moje srce.

Če ima otrok v sebi izoblikovano predstavo o matematičnih pojmih, mu je matematika lahka. Nekateri imajo to predstavo že od malih nog, drugim se zdi, da je nimajo. Moj najljubši trenutek je, ko otrok skozi igro osvoji matematični pojem in se mu zasvetijo oči. Potrebuje še povezavo med svojo izkušnjo in matematičnim zapisom, pa mu številke na tabli niso več tuje.

V mojem živjenju se prepletajo materinstvo, matematika ter ustvarjanje. Rada potujem (najraje v severne kraje), kuham (sploh za dobro družbo), vrtnarim, se lotevam raznih izzivov s svojimi tremi otroki, šivam (najraje predelujem stara oblačila v nova), rada imam dolge telefonske pogovore ali klepete v živo in še veliko stvari, ki sploh ne pridejo na vrsto!

Imam veliko željo po vzbujanju ljubezni do matematike in ustvarjanju matematične predstave skozi svet, ki je otrokom blizu. Hkrati pa že celo življenje šivam, rišem, pletem in ustvarjam na različne načine. Dolga leta sem bila voditeljica najmlajše skupine skavtov - volčičev, s katerimi smo preživeli sedem let sobotnih dopoldnevov ter taborov v naravi. Po študiju matematike na FMF sem opravila pripravništvo na OŠ Ivana Groharja v Škofji Loki, od takrat naprej pa ustvarjam pod znamko Barvito Pošito. V letih šivanja se mi je nabralo en kup pisanih koščkov in trakcev blaga, sproti sem ji uporabljala za aplikacije, nato pa sem dobila idejo, da iz njih naredim materiale za matematične igre na prostem. V njih sem lahko združila šivanje, skrb za okolje, veselje do narave, delo z otroki in seveda matematiko. Nato sem začela razvijat nove igre in ter nove pripomočke za različne matematične teme, za katere sem začela uporabljati tudi druge odpadne materiale. Ob svojem delu sem spoznavala, da so učna okolja so lahko zelo različna in da lahko učilnico lahko v vseh letnih časih preselimo kamorkoli. Tako sem z učenci prve triade preživela precej ur na prostem ob izvajanju dnevov dejavnosti za osnovne šole na temo matematične predstave, ročnih spretnosti ter ekologije, kot zunanja sodelavka na OŠ Ivana Groharja ter sodelavka v SNU Samorog. Končno sem uspela združiti matematiko in likovno ustvarjanje, kar sem si že od nekdaj želela.

Moja želja je čim več otrokom ponuditi možnost spoznavanja matematike skozi gibanje, uporabo konkretnih materialov ter domišlijski svet. V velik izziv mi je, kako pripraviti pouk matematike, kjer bodo učenci ohranjali in razvijali sposobnosti, ki so jim prirojene ter jih popolnoma naravno uporabljajo, ko se prosto igrajo in učijo spretnosti v vsakdanjem živjenju.

Obožujem otroke. V njihovi družbi je svet preprost, resničen in lep. Živet v trenutku. Če jim okolica to omogoča in verjame vanje, so zmožni zares neverjetnih reči. Vedno stopajo korak pred nami. Pot si orjejo s surovo iskrenostjo v vsem, kar počnejo. Bolj ko rastejo, bolj so močni, dlje lahko grejo. Stalno ozirajoč se na obzidje na svojem obzorju, ki jih varuje pred neznanim in še neraziskanim. Potrebujejo drug drugega. Za družbo, za deljenje navdušenja nad novimi odkritji, za sklepanje zavezništev, ki jim dajo občutek pripadnosti. In potrebujejo odrasle, da jim na kočljivih delih poti postavimo nekaj smerokazov ter jim zgradimo varno obzidje, ki ga zadosti hitro v njihovem tempu širimo.

Občudujem naravo. Sama po sebi je tako enkratna, tako neverjetna in mogočna, da me vedno znova pusti brez besed. Na nedoumljiv način s svojimi zapletenimi procesi skrbi, da življenje vedno teče svojo, pravo pot.

Prav ta očaranost in čudenje nad izjemno sposobnostjo narave, da vedno znova zgradi, obnovi in požene v življenje različna bitja me je prignalo do mojega poklicnega potovanja po zdravniški poti v svet pediatrije.
Delo z bolanimi otroki me vsak dan opominja na človeško ranljivost in mi hkrati daje voljo za iskanje lepega in dobrega v trenutkih, ki se sami po sebi ne zdijo ravno popolni. Svoje delo rada opravljam in sem vesela, da imam znanje, s katerim lahko zmanjšam otroške stiske. Že kot študentka sem se zaljubila v tropsko medicino, v Afriko, v surovo življenje, ki tam teče svojo neizprosno pot in v njene pogumne ljudi. Sem aktivna članica Slovenske sekcije za tropsko medicino. S področja tropskle medicine sem se imela priložnost nekaj mesecev izobraževati tudi na Londonski šoli tropske medicine in bila del skupine, ki je vzpostavila vaški zdravstveni dom na odročnem kenijskem podeželju. Nekaj let so bile glavno področje mojega strokovnega zanimanja infekcijske bolezni. Na to temo sem opravila tudi dodatno dvoletno podiplomsko izobraževanje na Univerzi v Oxfordu. Pred kratkim sem zaključila doktorsko dizertacijo na temo kakovosti življenja otrok s cerebralno paralizo. Trenutno so središče mojega zanimanja najmanjši, komaj rojeni, otroci.

Kot študentka sem se kot inštruktorica za šolanje psov in za kinološko športno disciplino Rally obedience potopila v svet učenja živih bitij. Spoznala sem, kako se preko pozitivne motivacije, dobrega opazovanja in časovno optimalno ujetih pohval in brez kakršnegakoli fizičnega vpliva nauči psa pravih cirkuških trikov in tudi zelo resnih in natančnih vaj. Ugotovila sem, da je takšno učenje zelo učinkovito ter hkrati izjemno nagrajujoče in zabavno, tako za vodnika, kot za psa. Kasneje sem kot mama ugotovila, da se človeški otroci z enakim navdušenjem in uspehom učijo po istih načelih kot vsi drugi sesalci.

Izmed številnih vlog, ki jih menjam v življenju, je mama tista glavna, meni najljubša. Ob svojih dveh otrocih neznansko uživam, ob njiju se čas ustavi in vse skrbi izpuhtijo v otroški smeh in igro. Nikoli si nisem predstavljala, da me bodo prav otroci toliko naučili. O zaupanju v prvinsko vez med mamo in dojenčkom, o intuiciji. O pomenu bližine in slišanosti. O pomembnem času, ki si ga vzamejo za opazovanje kamenja in rožic. O zaupanju, da zmorejo veliko, če jim to pustim. O tem, da vedno stopajo korak pred mano. O pogumu, da živim trenutke v njihovem svetu skupaj z njimi in ne nad ali pred njimi. Moja prvorojenka me je razprtih kril popeljala v svet nosilk in indijske masaže dojenčka, v užitke plavanja za dojenčke brez plavalnih pripomočkov, v predbesedno sporazumevanje z znaki, v bosonoge potepe po gozdu in po mestu, okrašene s pisano tetovažo. Prepričala me je, da so te stvari, ki so jih sicer poznale in uporabljale že naše pra-pra babice, veliko boljše za zabaven in zdrav otroški začetek, kot marsikatera sodobna ponudba na dojenčkom namenjenih nakupovalnih policah.

Tudi drugim otrokom želim omogočiti dober in zdrav začetek, ki temelji na njihovi notranji, evolucijsko začrtani poti. Za optimalno rast in razvoj je včasih potrebno vmešavanje znanosti. Pri zdravih otrocih pa se stvari pravilno in najbolje odvijejo kar po naravni poti, če jim le damo priložnost in čas.

V Samorogu sem našla združene vse temeljne stvari, za katere verjamem, da so ključ do lepšega, odgovornega sveta in srečnega življenja. Otroci. Spontanost. Igrivost. Pristnost. Navdušenje. Domišljija. Odgovornost. Vztrajnost. Narava. Mir. Osredotočenost. Prostost. Preprostost. Možnosti.

Današnji odrasli svet se zgublja v zmešnjavi nepotrebnih in brezosebnih svari, ki nam kradejo drug drugega in vse drobne trenutke, zaradi katerih smo v življenju lahko srečni. Ne znamo ga več živeti po otroško. Biti po otroško iskreno veseli, navdušeni, nagajivi in srečni. Ne upamo si več raziskovati, se učiti iz lastne radovednosti. Naša življenja obvadujejo svari, ki jih moramo, ne pa tiste, ki jih hočemo in želimo. Vse to je postalo preveč zapleteno. Ne ustreza družbenim pravilom in pričakovanjem.

Več mesecev sem preživela s prebivalci, ki še živijo preprosto in v pristnem stiku z naravo na kenijskem podeželju, kjer sem jih opazovala z mešanico občudovanja nad njihovo izvirnostjo in otožnosti za spontanostjo in poveaznostjo, ki pri nas izginja. Vedno so v skupini, nikoli sami. Zvečer se usedejo okrog ognja in si pripovedujejo zgodbe, ki so jih doživeli preko dneva. Otroci si mimogrede si naredijo žogo iz plastičnih vrečk, z glavo navzodol pozdravijo z drevesa ob poti, z glasnim smehom pospremijo čebričke vode, ki jih na glavah nosijo od vodnjaka. Kljub temu, da so umazani in bosi, včasih lačni, jih obdaja nekaj srečnega in svobodnega.

Tudi svoje otroke želim poslati v svet svobodne, odgovorne, z zaupanjem v lastne izvirnosti, sposobnosti in želje, ne da bi za hip prenehali biti otroci. Želim si, da bi imeli vsi otroci to možnost. Ne dvomim, da bi nekega dne zrastli v odrasle, ki bi znali voditi svet bolj prijazno in osrečujoče za vse.

V svetu želim pustiti za sabo sledi, ki bodo opominjale, da je vsak izmed nas edinstven in dragocen, da za svoj obstoj potrebuje druge ljudi, da lahko ustvari neslutene stvari in da so vse pomembne stvari v življenju zastonj.

Ko bi me pred leti vprašali, kdo sem in kaj, bi izstrelila, da sem glasbena pedagoginja.

Sedaj bi izstrelila, da sem najprej mama trem otrokom, potem pa vse drugo. Moj najzabavnejši izziv je vedno bil, kako približati inštrument osebi, ki je lahko stara, kolikor pač pride. Tako s sinom spoznavam kontrabas, s hčerko se igrava z violino, z dojenčico prepevam, z vsemi mogočimi skupinami odraslih in otrok pa raziskujemo Orff-Schulwerk. To je idejni koncept, ki edini omogoča naravno učenje glasbe v večji skupini in dopušča, da je vsak lahko, kar je in kjer je.

Nekateri smo si razvijali posluh že v materinem trebuhu, drugim nihče nikoli ni zapel pesmi. Nič hudega! Vsak naj ima možnost začutiti, da ti inštrument (lahko tudi tvoj glas ali telo kot tolkalo) - kot vse ostalo, kar je živo - vrne toliko, kolikor vanj vložiš. Skupinsko izvajanje glasbe pa prinese še toliko več: poslušanje drug drugega in samega sebe, odgovornost, senzibilnost, empatijo, potrpežljivost, spoštovanje, postavljanje in doseganje ciljev, dober občutek ob skupnem ustvarjanju (ali je ta občutek tako slab, da nas vse boli glava)... In pa radost in sreča... no, tega se pa preprosto ne da opisati z besedami!

To je treba doživeti!
Splača se!
Tako zelo se splača vlagati v to!

Mina Kunstelj – Bindi se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem in ustvarjanjem z glasom in zvokom. V največje veselje ji je petje: predvsem petje svetih pesmi in manter in pesmi, ki se porojevajo sproti, kot jezik trenutka. Raziskuje petje nadtonov in zdravilne vibracije glasu: izvaja delavnice Glas – zdravilo za telo in dušo.

Organizira redna srečanja Spontanega plesa za odrasle. Igra na starodavne inštrumente : gong, himalajske in kristalne posode in druga zvočila.

Organizira zvočne meditacije za odrasle ter zvočne pravljice za otroke po vrtcih, šolah in institucijah za otroke s posebnimi potrebami.

Dela tudi individualno: izvaja individualne zvočne tretmaje in nudi pomoč otrokom z različnimi težavami. Na OŠ Bled ima dvakrat tedensko pred poukom delavnice sproščanja Dobro jutro za najmlajše. Po izobrazbi je socialna pedagoginja, sicer pa mamica dveh otrok. Sodeluje z Zavodom Sveta gora Triglav in Art of living fundacijo, v okviru katere se je izobrazila za izvajanje programov za otroke in mladino. V poletnem času na domačiji pri Ožbačo v Bohinju organizira Tabore Bosi po rosi za otroke in odrasle. Deluje v okviru Umetniškega društva za sonaraven razvoj Bindu.

Vzgojitelj, popotnik, raziskovalec kultur in sveta otrok. Prebivalec gozda rad priskoči z najbližje zelene veje in ušpiči kakšno škratovsko za mavrično popotnico učenja. Ljubitelj vode in zelene kulinarike.

Pa le škratjeglavo naprej!

Ljubim življenje ... in verjamem, da se dobro vrača z dobrim.

Sem srečno poročen, ponosen oče trem otrokom in zato vsak trenutek svojega prostega časa želim zapolniti z družinskimi aktivnostmi. Ritem življenja nam je, po mojem mnenju, ušel izpod kontrole in ljudem se preveč mudi in ne znajo se ustaviti, umiriti, odklopiti od vsakdana. Moji odklopi, ki delujejo, so družina, prijatelji, narava, hribi, gore, šport, igranje inštrumentov, ...
Po naravi sem radoveden in zvedav. Vse želim izvedeti, vse se želim naučiti, vse želim preizkusiti.

V šoli nikoli nisem imel težav in z velikim veseljem se še danes spominjam osnovne, srednje šole in prav tako obeh študijev, ki sem jih dokončal. Ker sem bil bolj "odprte" glave, sta me starša vpisala v glasbeno šolo. Seveda, če je oče muzikant, si to želi tudi sin, če oče igra harmoniko, jo želi igrati tudi sin. Tako se je v prvem razredu pričela moja glasbena pot, ki je trajala več kot 10 let. Velik del te poti me je spremljala harmonika, kateri so se proti koncu pridružile še orgle in kitara. Želja po ritmu, želja po nečem novem me je zanesla tudi v cerkveni zvonik, kjer sem dolga leta uspešno krojil zasedbo "vodiških pritrkovalcev". Še danes, če mi čas dopušča, se z velikim veseljem vrnem med pritrkovalske prijatelje.

Ker smo kot otroci večino svojega prostega časa preživljali v gozdovih, ob/v potokih, ker sem se velikokrat namerno izgubil v gozdovih s svojima dvema zlatima prinašalcema, ni nič nenavadnega, da sem se vpisal med tabornike. Želja po več me je pripeljala to vodnika. Žal sta volja in energija glavnih "krivcev" za taborništvo, v mojem kraju, nekaj let za tem pojenjala. Naslednikov ni bilo in na žalost se je taborniška zgodba v Vodicah končala. Po nekaj letih zatišja, smo se peščica "vaških" entuziastov odločili in ponovno obudili več 10 let speče kulturno društvo, PDV - Prosvetno društvo Vodice. V sklopu PDVja sem odigral nekaj vlog v gledaliških predstavah, s katerimi smo nastopali doma in gostovali širom Slovenije. Udarniško smo prenovili in ponovno odprli dvorano kulturnega doma v Vodicah, kjer še danes visi "naša" spominska tabla: "Ker vse se je podiralo, je PDV renoviralo". 10 let smo prirejali Rockajado, kjer so priložnost dobivale neuveljavljene rock skupine in se tudi z našo pomočjo prebijale v slovensko glasbeno sfero.

Po odsluženem vojaškem roku se je moje življenje prestavilo v druge tire. Šport, šport in še enkrat šport. Takrat sem želel vse. Začel sem teči, kolesariti - najprej gorsko, potem cestno, voziti kajak po divjih vodah, hoditi v hribe, hoditi v gore, igrati badminton, squash, tenis, treniral sem in-line hokej, nadaljeval s hokejem na ledu, športno plezati, se vpisal v šolo za alpiniste, našel čarobne užitke v turni smučariji, lednem plezanju, grapah, ....
Ker sem želel vse te lepe trenutke deliti s svojimi prijatelji, sem nekaj let - izključno za prijatelje - organiziral več dnevno kolesarjenje po Sloveniji, ki smo ga poimenovali "Tur de Slovenija". Prekolesarili smo Slovenijo po dolgem in počez, večkrat. Ker sem želel še več in bolj ekstremno, naporno, sem našel peščico enako mislečih in skupaj smo se udeležili še nekaj bolj zahtevnih dogodkov (Bike Trophy, Adventure race of Slovenia, ...)

Prišla je "tista" Pokljuka, spoznal sem svojo ženko, ustvarila sva družino in življenje je pridobilo novo dimenzijo in moje prioritete so se spremenile. Trudim se biti dober vzgled otrokom in jim dati, po svojih močeh, najboljšo popotnico za življenje. Nekje sem prebral stavek, ki se mi zapisal v moj vsakdan:

Ne spreminjajte svojih otrok in njihovih navad. Spremenite sebe, saj so vaši otroci ogledalo vas.

Sestavljam nekaj besed o sebi ... obljubim, da do kmalu