V otroke je potrebno verjeti in jim zaupati. To so me naučili moji trije otroci in večletno delo z osebami s posebnimi potrebami. Prav oni so mi dali za življenje res lepo popotnico. Tako iskreno se znajo veseliti vsakega majhnega koraka, ki je za nas mogoče nekaj samoumevnega, za njih pa največja zmaga.

Vsak od nas stopa po svoji poti in verjamem da je to prava pot. Zato si želim vsakega otroka spoznati in videti takega kot je, ker se samo tako dobro počuti v svoji koži. Če jim zaupamo in damo možnost, jim pomagamo graditi samozavest in osebni uspeh. Želim si, da postanejo posamezniki, ki so odgovorni in verjamejo vase.

Biti mama trem malčkom je moja najljubša vloga, hkrati pa je tudi najbolj odgovorna. Vsak dan nama z možem otroci postavljajo nove izzive. Čeprav ni vedno enostavno, tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Ko sem pred šestimi leti prvič postala mama, me je raziskovanje pripeljalo do vodnih dogodivščin z dojenčki. Ko sem ugotovila, kaj vse zmorejo že tako mala bitja v vodi, se je moje navdušenje nad vodnim medijem samo še stopnjevalo. Zato je nastal Mali Plavalec, vodna vadba za dojenčke od 3. meseca naprej. Ker sem mnenja, da naj bodo otroci tudi v vodi čim bolj svobodni in ne omejeni z raznimi pripomočki, sem se odločila, da naredim licenco pri avstralski šoli WORLD WIDE SWIM SCHOOL. Rada bi, da čim več otrok doživi vodni medij kot nekaj prijetnega in naravnega in se obenem še zabava.

S Samorogom so se začele nove poti v mojem življenju. Vse to, kar sem prej počela samo s svojimi otroki, lahko sedaj delim tudi z drugimi. Vsak dan nove dogodivščine, nove vezi, ideje, spoznanja,... in vse to v tako dobri družbi. Od tistih najmlajših, ki se mi pridružijo v bazenu, do naših gozdnih prijateljev Zvedavih Zmajev. Gozd je prostor, ki ga vsakodnevno raziskujemo. Daje nam polno izzivov, idej, novega znanja, kreativnosti in spoznanj za življenje. Zato se mi zdi to odlično okolje, ki stimulira otrokova čutila in željo po učenju.

Otrokom moramo pustiti biti otroci. Skozi igro se naučijo ogromno. Vesela sem, da se učimo skupaj.

V svojem otroštvu in mladosti sem plesala samo v folklorni skupini, o plesu in koreografijah pa samo neprestano sanjarila . Bila sem strastna neizplesana plesalka. Končala sem srednjo ekonomsko šolo , dobila službo in stanovanje, nakar se je nek večer na zabavi pojavil nekdo , ki mi je rekel »A poznaš koga, ki bi rad učil plesat?« In moj odgovor seveda »Sam povej kam in jutri pridem!« Tako sem začela z asistencami na plesnih tečajih v Celju in moja strast me je pripeljala tudi v Ljubljano k Tomažu Ambrožu. Pustila sem službo in stanovanje ter se podala v magični svet plesa. V Urško sem prišla tisto pomlad in trdo delo se je začelo. Bila sem prisotna 7 dni v tednu na vseh možnih tečajih kar jih je bilo. Trdo delo se je obrestovalo, z novo sezono sem dobila svoje tečaje in od takrat naprej poučujem ples. Teh 22 let je hitro minilo.

Moja strast so seveda predšolski otroci , saj so najbolj iskreni in so moji najboljši učitelji. Zelo rada delam tudi z odraslimi, kjer je po napornem delavniku spoznavanje plesa lahko zabava in sprostitev ter druženje s partnerjem na drugačen način. Obožujem pa Salso in Argentinski tango, ki mi velikokrat pripomoreta k lažjemu poučevanja. Menim, da učitelj ki je tudi sam kdaj učenec, razume kako je treba podati informacije, da so razumljive tudi ostalim.

Poučevanje plesa je moje poslanstvo. Kljub temu, da sem mamica dveh otrok vem, da bom to počela celo življenje. Ples je moj tretji otrok , ki me vsak dan nauči nekaj novega in mene in mojo družino dopolnjuje.

Sem diplomirana teologinja in že tekom študija sem vedela, da to ne bo moj poklic. Našla sem se med otroki. Odkrila sem Mario Montessori in 1o let nazaj počasi začela odkrivati in raziskovati njen način dela. Navdušil me je oziroma me vsak dan znova še vedno navdušuje.

Otrokova svoboda znotraj jasno postavljene strukture, otrokov neverjetni um, ki je kot spužva, ki srka in sprejema znanje iz svoje okolice, otrok, kot samostojni individuum, ki ga ne gledamo skozi prizmo kriterijev, ki jih narekuje družba, ampak mu damo možnost, da se sam izgrajuje na njemu lasten način in tempo, ki ga zahteva njegov notranji glas. Neverjetni materiali, ki jih je Maria Montessori tako mojstrsko razvila s preprostim opazovanjem otrok in sledenjem njihovemu razvoju. Umirjenost, spoštovanje, pomoč, stimulativno okolje, domačnost predvsem pa ljubeča skupnost in moto »pomagaj mi, da naredim sam« so poudarki Montessori pedagogike, ki so me prepričali. Vsak dan znova se trudim skupaj z otroki živeti v tem duhu, jim pomagati, da so čim bolj samostojni, jim ponuditi stvari, za katere so trenutno najbolj dojemljivi in preprosto biti z njimi v danem trenutku in spoštovati njihov individuum.

Sem tudi mama trem malim raziskovalcem in prav zaradi njih sem v svojem poklicu še bolj suverena in samozavestna, saj me materinstvo vedno znova postavlja pred nove izzive in je daleč najbolj zahtevna hkrati pa tudi najlepša »služba« v mojem življenju. Rada odkrivam in prepletam različna znanja. Sem Montessori pedagog 0-12 let, v svoje delo pa veliko vključujem tudi Brain gym, ki je odličen za izboljševanje koncentracije in različnih učnih težav oz izzivov. Sem tudi INLPTA Learning Coach (The international Neuro- Linguistic Programming trainers Association). Gre za NLP spretnosti in znanja, ki pomagajo pri učinkovitem komuniciranju v trikotniku učenec-učitelj starš, otrok- vzgojitelj starš, različne tehnike, kako učinkovito voditi skupino in kako graditi pozitivno otrokovo samopodobo, ter metode za bolj preprosto in učinkovito učenje. Z vsemi temi znanji in tehnikami pomagam tudi otrokom z učnimi težavami in posebnimi potrebami. Vodim zasebno varstvo Montessori sanje in otroci me tam prav vsak dan znova učijo. Učijo kako pomembno je, da jim pustimo da so unikatni vsak zase, da jim ne vsiljujemo naših meril in pričakovanj ampak preprosto zaupamo v njihov notranji ritem in potrpežljivo čakamo, opazujemo in jim nudimo oporo in točno toliko pomoči kot jo potrebujejo, da lahko naredijo sami. S tem bodo pridobili samozaupanje in vero sami vase da zmorejo, to pa je najboljša popotnica za Življenje.

»Otrok svoje okolje vsrkava, iz njega vse pobira in ga v sebi uteleša. S svojimi neomejenimi sposobnostmi je ne samo stvaritelj, ampak tudi tisti, ki človeštvo preobraža«. Maria Montessori

Tuji jeziki me spremljajo že od malih nog. Začelo se je z nemščino. Še danes se dobro spomnim, kako smo v okviru nemškega krožka v vrtcu prepevali pesmico o račkah. Imam namreč prijateljico, ki živi v Nemčiji in večkrat na leto obišče svojo babico, ki je doma v ulici, iz katere prihajam, zato sem takrat iz radovednosti začela spoznavati »njen« jezik. Z angleščino sem se srečala v osnovni šoli (risanke, ki sva jih z bratom gledala na Cartoon Network-u ne štejejo, kajne?:) in najbrž sem že takrat začutila, da bo na nek način zagotovo postala tudi del mojega poklica. Danes se večino časa ukvarjam s prevajanjem iz angleščine in nemščine, z veseljem pa si vedno in od nekdaj vzamem čas tudi za inštrukcije obeh omenjenih tujih jezikov.

V prostem času si skupaj z družino, psičko in prijatelji energijo za vsakodnevne izzive in nove podvige nabiram v prečudoviti naravi, ki nas obdaja na vsakem koraku.

Vesela sem, ker sem dobila priložnost, da tujo kulturo in jezik predstavim in približam tudi otrokom, s katerimi vsak teden raziskujemo Samorogov svet in se podajamo na nove pustolovščine!

Obožujem otroke. V njihovi družbi je svet preprost, resničen in lep. Živet v trenutku. Če jim okolica to omogoča in verjame vanje, so zmožni zares neverjetnih reči. Vedno stopajo korak pred nami. Pot si orjejo s surovo iskrenostjo v vsem, kar počnejo. Bolj ko rastejo, bolj so močni, dlje lahko grejo. Stalno ozirajoč se na obzidje na svojem obzorju, ki jih varuje pred neznanim in še neraziskanim. Potrebujejo drug drugega. Za družbo, za deljenje navdušenja nad novimi odkritji, za sklepanje zavezništev, ki jim dajo občutek pripadnosti. In potrebujejo odrasle, da jim na kočljivih delih poti postavimo nekaj smerokazov ter jim zgradimo varno obzidje, ki ga zadosti hitro v njihovem tempu širimo.

Občudujem naravo. Sama po sebi je tako enkratna, tako neverjetna in mogočna, da me vedno znova pusti brez besed. Na nedoumljiv način s svojimi zapletenimi procesi skrbi, da življenje vedno teče svojo, pravo pot.

Prav ta očaranost in čudenje nad izjemno sposobnostjo narave, da vedno znova zgradi, obnovi in požene v življenje različna bitja me je prignalo do mojega poklicnega potovanja po zdravniški poti v svet pediatrije.
Delo z bolanimi otroki me vsak dan opominja na človeško ranljivost in mi hkrati daje voljo za iskanje lepega in dobrega v trenutkih, ki se sami po sebi ne zdijo ravno popolni. Svoje delo rada opravljam in sem vesela, da imam znanje, s katerim lahko zmanjšam otroške stiske. Že kot študentka sem se zaljubila v tropsko medicino, v Afriko, v surovo življenje, ki tam teče svojo neizprosno pot in v njene pogumne ljudi. Sem aktivna članica Slovenske sekcije za tropsko medicino. S področja tropskle medicine sem se imela priložnost nekaj mesecev izobraževati tudi na Londonski šoli tropske medicine in bila del skupine, ki je vzpostavila vaški zdravstveni dom na odročnem kenijskem podeželju. Nekaj let so bile glavno področje mojega strokovnega zanimanja infekcijske bolezni. Na to temo sem opravila tudi dodatno dvoletno podiplomsko izobraževanje na Univerzi v Oxfordu. Pred kratkim sem zaključila doktorsko dizertacijo na temo kakovosti življenja otrok s cerebralno paralizo. Trenutno so središče mojega zanimanja najmanjši, komaj rojeni, otroci.

Kot študentka sem se kot inštruktorica za šolanje psov in za kinološko športno disciplino Rally obedience potopila v svet učenja živih bitij. Spoznala sem, kako se preko pozitivne motivacije, dobrega opazovanja in časovno optimalno ujetih pohval in brez kakršnegakoli fizičnega vpliva nauči psa pravih cirkuških trikov in tudi zelo resnih in natančnih vaj. Ugotovila sem, da je takšno učenje zelo učinkovito ter hkrati izjemno nagrajujoče in zabavno, tako za vodnika, kot za psa. Kasneje sem kot mama ugotovila, da se človeški otroci z enakim navdušenjem in uspehom učijo po istih načelih kot vsi drugi sesalci.

Izmed številnih vlog, ki jih menjam v življenju, je mama tista glavna, meni najljubša. Ob svojih dveh otrocih neznansko uživam, ob njiju se čas ustavi in vse skrbi izpuhtijo v otroški smeh in igro. Nikoli si nisem predstavljala, da me bodo prav otroci toliko naučili. O zaupanju v prvinsko vez med mamo in dojenčkom, o intuiciji. O pomenu bližine in slišanosti. O pomembnem času, ki si ga vzamejo za opazovanje kamenja in rožic. O zaupanju, da zmorejo veliko, če jim to pustim. O tem, da vedno stopajo korak pred mano. O pogumu, da živim trenutke v njihovem svetu skupaj z njimi in ne nad ali pred njimi. Moja prvorojenka me je razprtih kril popeljala v svet nosilk in indijske masaže dojenčka, v užitke plavanja za dojenčke brez plavalnih pripomočkov, v predbesedno sporazumevanje z znaki, v bosonoge potepe po gozdu in po mestu, okrašene s pisano tetovažo. Prepričala me je, da so te stvari, ki so jih sicer poznale in uporabljale že naše pra-pra babice, veliko boljše za zabaven in zdrav otroški začetek, kot marsikatera sodobna ponudba na dojenčkom namenjenih nakupovalnih policah.

Tudi drugim otrokom želim omogočiti dober in zdrav začetek, ki temelji na njihovi notranji, evolucijsko začrtani poti. Za optimalno rast in razvoj je včasih potrebno vmešavanje znanosti. Pri zdravih otrocih pa se stvari pravilno in najbolje odvijejo kar po naravni poti, če jim le damo priložnost in čas.

V Samorogu sem našla združene vse temeljne stvari, za katere verjamem, da so ključ do lepšega, odgovornega sveta in srečnega življenja. Otroci. Spontanost. Igrivost. Pristnost. Navdušenje. Domišljija. Odgovornost. Vztrajnost. Narava. Mir. Osredotočenost. Prostost. Preprostost. Možnosti.

Današnji odrasli svet se zgublja v zmešnjavi nepotrebnih in brezosebnih svari, ki nam kradejo drug drugega in vse drobne trenutke, zaradi katerih smo v življenju lahko srečni. Ne znamo ga več živeti po otroško. Biti po otroško iskreno veseli, navdušeni, nagajivi in srečni. Ne upamo si več raziskovati, se učiti iz lastne radovednosti. Naša življenja obvadujejo svari, ki jih moramo, ne pa tiste, ki jih hočemo in želimo. Vse to je postalo preveč zapleteno. Ne ustreza družbenim pravilom in pričakovanjem.

Več mesecev sem preživela s prebivalci, ki še živijo preprosto in v pristnem stiku z naravo na kenijskem podeželju, kjer sem jih opazovala z mešanico občudovanja nad njihovo izvirnostjo in otožnosti za spontanostjo in poveaznostjo, ki pri nas izginja. Vedno so v skupini, nikoli sami. Zvečer se usedejo okrog ognja in si pripovedujejo zgodbe, ki so jih doživeli preko dneva. Otroci si mimogrede si naredijo žogo iz plastičnih vrečk, z glavo navzodol pozdravijo z drevesa ob poti, z glasnim smehom pospremijo čebričke vode, ki jih na glavah nosijo od vodnjaka. Kljub temu, da so umazani in bosi, včasih lačni, jih obdaja nekaj srečnega in svobodnega.

Tudi svoje otroke želim poslati v svet svobodne, odgovorne, z zaupanjem v lastne izvirnosti, sposobnosti in želje, ne da bi za hip prenehali biti otroci. Želim si, da bi imeli vsi otroci to možnost. Ne dvomim, da bi nekega dne zrastli v odrasle, ki bi znali voditi svet bolj prijazno in osrečujoče za vse.

V svetu želim pustiti za sabo sledi, ki bodo opominjale, da je vsak izmed nas edinstven in dragocen, da za svoj obstoj potrebuje druge ljudi, da lahko ustvari neslutene stvari in da so vse pomembne stvari v življenju zastonj.

Prišel sem do spoznanja, da moram v svojem življenju narediti še kakšen nov korak, predvsem pa izstopiti iz sistemskih okvirjev našega šolstva, ki me čedalje bolj omejujejo pri osebni ustvarjalnosti.

Za seboj imam 24 let delovne dobe in vsa ta leta sem delal z mladimi učečimi se ljudmi. Ker na začetku svoje karierne poti nisem točno vedel, kaj in kako, sem najprej študiral elektrotehniko, a se tik pred koncem študija zaposlil v eni od ljubljanskih osnovnih šol. Poučevanje me je prevzelo in tako sem se vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani ter leta 2004 zaključil študij fizike in tehnike. Ko sem diplomiral, sem se zaposlil kot učitelj fizike in tehnike v Kranju, a leta 2010 ugotovil, da imam premalo znanja iz metod dela z osebami s posebnimi potrebami. Vpisal sem se na magistrski študij inkluzivne pedagogike na Pedagoški fakulteti Koper in ga leta 2013 uspešno zaključil. Za magistrsko nalogo, katere mentorica je bila dr. Aksinja Kermauner in je obravnavala projekt učne poti za slepe in slabovidne v Piranu sem dobil študentsko nagrado.

Inkluzija me je prevzela in še isto leto sem se za polovico delovnega časa zaposlil na Pedagoški fakulteti Koper kot asistent na področju specialnih edukacijskih ved. Vodim vaje v okviru metod dela z osebami z znižanimi učnimi sposobnostmi in metode dela s slepimi in slabovidnimi. V jeseni tistega leta sem vpisal doktorski študij in zdaj zaključujem disertacijo na temo uvajanja novih metod pri delu s slepimi učenci na področju naravoslovja in fizike v osnovni šoli. A, ker polovično poučujem fiziko na osnovni šoli v Kranju, sem prišel do zaključka, da nikakor ne morem izraziti svoje drugačne pristope in metode dela z učenci, saj me vsakodnevno omejujejo pri ustvarjalnosti štiri stene in neživljenjski učni načrti.

Svoje drugačne pristope lahko delno uporabim le pri krožku, ki ga vodim in sicer Metode dela s slepimi in slabovidnimi sošolci. Tako me zdajšnji sistem šolanja otrok utesnjuje in nikakor ne morem izraziti tisto, kar tudi sam čutim in občutim pri spoznavanju okolja, sebe in drugih. Svoje delo na fakulteti, kjer se ukvarjam s pripravo študentov na delo z otroci s posebnimi potrebami, zlasti pa na slepe in slabovidne, bi odlično povezoval neposredno s prakso.

Poleg tega sem izdal enajst literarnih del, od tega osem pesniških zbirk ter tri dela za otroke. Pesniške zbirke tudi prilagajam slepim in slabovidnim bralcem.

Ko bi me pred leti vprašali, kdo sem in kaj, bi izstrelila, da sem glasbena pedagoginja.

Sedaj bi izstrelila, da sem najprej mama trem otrokom, potem pa vse drugo. Moj najzabavnejši izziv je vedno bil, kako približati inštrument osebi, ki je lahko stara, kolikor pač pride. Tako s sinom spoznavam kontrabas, s hčerko se igrava z violino, z dojenčico prepevam, z vsemi mogočimi skupinami odraslih in otrok pa raziskujemo Orff-Schulwerk. To je idejni koncept, ki edini omogoča naravno učenje glasbe v večji skupini in dopušča, da je vsak lahko, kar je in kjer je.

Nekateri smo si razvijali posluh že v materinem trebuhu, drugim nihče nikoli ni zapel pesmi. Nič hudega! Vsak naj ima možnost začutiti, da ti inštrument (lahko tudi tvoj glas ali telo kot tolkalo) - kot vse ostalo, kar je živo - vrne toliko, kolikor vanj vložiš. Skupinsko izvajanje glasbe pa prinese še toliko več: poslušanje drug drugega in samega sebe, odgovornost, senzibilnost, empatijo, potrpežljivost, spoštovanje, postavljanje in doseganje ciljev, dober občutek ob skupnem ustvarjanju (ali je ta občutek tako slab, da nas vse boli glava)... In pa radost in sreča... no, tega se pa preprosto ne da opisati z besedami!

To je treba doživeti!
Splača se!
Tako zelo se splača vlagati v to!

Mina Kunstelj – Bindi se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem in ustvarjanjem z glasom in zvokom. V največje veselje ji je petje: predvsem petje svetih pesmi in manter in pesmi, ki se porojevajo sproti, kot jezik trenutka. Raziskuje petje nadtonov in zdravilne vibracije glasu: izvaja delavnice Glas – zdravilo za telo in dušo.

Organizira redna srečanja Spontanega plesa za odrasle. Igra na starodavne inštrumente : gong, himalajske in kristalne posode in druga zvočila.

Organizira zvočne meditacije za odrasle ter zvočne pravljice za otroke po vrtcih, šolah in institucijah za otroke s posebnimi potrebami.

Dela tudi individualno: izvaja individualne zvočne tretmaje in nudi pomoč otrokom z različnimi težavami. Na OŠ Bled ima dvakrat tedensko pred poukom delavnice sproščanja Dobro jutro za najmlajše. Po izobrazbi je socialna pedagoginja, sicer pa mamica dveh otrok. Sodeluje z Zavodom Sveta gora Triglav in Art of living fundacijo, v okviru katere se je izobrazila za izvajanje programov za otroke in mladino. V poletnem času na domačiji pri Ožbačo v Bohinju organizira Tabore Bosi po rosi za otroke in odrasle. Deluje v okviru Umetniškega društva za sonaraven razvoj Bindu.

Ljubim življenje ... in verjamem, da se dobro vrača z dobrim.

Sem srečno poročen, ponosen oče trem otrokom in zato vsak trenutek svojega prostega časa želim zapolniti z družinskimi aktivnostmi. Ritem življenja nam je, po mojem mnenju, ušel izpod kontrole in ljudem se preveč mudi in ne znajo se ustaviti, umiriti, odklopiti od vsakdana. Moji odklopi, ki delujejo, so družina, prijatelji, narava, hribi, gore, šport, igranje inštrumentov, ...
Po naravi sem radoveden in zvedav. Vse želim izvedeti, vse se želim naučiti, vse želim preizkusiti.

V šoli nikoli nisem imel težav in z velikim veseljem se še danes spominjam osnovne, srednje šole in prav tako obeh študijev, ki sem jih dokončal. Ker sem bil bolj "odprte" glave, sta me starša vpisala v glasbeno šolo. Seveda, če je oče muzikant, si to želi tudi sin, če oče igra harmoniko, jo želi igrati tudi sin. Tako se je v prvem razredu pričela moja glasbena pot, ki je trajala več kot 10 let. Velik del te poti me je spremljala harmonika, kateri so se proti koncu pridružile še orgle in kitara. Želja po ritmu, želja po nečem novem me je zanesla tudi v cerkveni zvonik, kjer sem dolga leta uspešno krojil zasedbo "vodiških pritrkovalcev". Še danes, če mi čas dopušča, se z velikim veseljem vrnem med pritrkovalske prijatelje.

Ker smo kot otroci večino svojega prostega časa preživljali v gozdovih, ob/v potokih, ker sem se velikokrat namerno izgubil v gozdovih s svojima dvema zlatima prinašalcema, ni nič nenavadnega, da sem se vpisal med tabornike. Želja po več me je pripeljala to vodnika. Žal sta volja in energija glavnih "krivcev" za taborništvo, v mojem kraju, nekaj let za tem pojenjala. Naslednikov ni bilo in na žalost se je taborniška zgodba v Vodicah končala. Po nekaj letih zatišja, smo se peščica "vaških" entuziastov odločili in ponovno obudili več 10 let speče kulturno društvo, PDV - Prosvetno društvo Vodice. V sklopu PDVja sem odigral nekaj vlog v gledaliških predstavah, s katerimi smo nastopali doma in gostovali širom Slovenije. Udarniško smo prenovili in ponovno odprli dvorano kulturnega doma v Vodicah, kjer še danes visi "naša" spominska tabla: "Ker vse se je podiralo, je PDV renoviralo". 10 let smo prirejali Rockajado, kjer so priložnost dobivale neuveljavljene rock skupine in se tudi z našo pomočjo prebijale v slovensko glasbeno sfero.

Po odsluženem vojaškem roku se je moje življenje prestavilo v druge tire. Šport, šport in še enkrat šport. Takrat sem želel vse. Začel sem teči, kolesariti - najprej gorsko, potem cestno, voziti kajak po divjih vodah, hoditi v hribe, hoditi v gore, igrati badminton, squash, tenis, treniral sem in-line hokej, nadaljeval s hokejem na ledu, športno plezati, se vpisal v šolo za alpiniste, našel čarobne užitke v turni smučariji, lednem plezanju, grapah, ....
Ker sem želel vse te lepe trenutke deliti s svojimi prijatelji, sem nekaj let - izključno za prijatelje - organiziral več dnevno kolesarjenje po Sloveniji, ki smo ga poimenovali "Tur de Slovenija". Prekolesarili smo Slovenijo po dolgem in počez, večkrat. Ker sem želel še več in bolj ekstremno, naporno, sem našel peščico enako mislečih in skupaj smo se udeležili še nekaj bolj zahtevnih dogodkov (Bike Trophy, Adventure race of Slovenia, ...)

Prišla je "tista" Pokljuka, spoznal sem svojo ženko, ustvarila sva družino in življenje je pridobilo novo dimenzijo in moje prioritete so se spremenile. Trudim se biti dober vzgled otrokom in jim dati, po svojih močeh, najboljšo popotnico za življenje. Nekje sem prebral stavek, ki se mi zapisal v moj vsakdan:

Ne spreminjajte svojih otrok in njihovih navad. Spremenite sebe, saj so vaši otroci ogledalo vas.